Vir: Siol.net
Nekdanji maratonec Anton Kosmač je danes uspešen mizar in restavrator. Foto: Vid Ponikvar/Sportida
44-letni Anton Kosmač je pred štirimi leti z nastopom na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru uresničil svoje športne sanje, danes v mizarski delavnici v Hotavljah v Poljanski dolini uresničuje svoje poslovne. Izjava: Hobi je moj poklic in obratno daje slutiti, da se nekdanji maratonec, danes pa predvsem mož in oče ter mizar in restavrator hkrati v svoji drugi karieri zelo dobro počuti.
Kosmač leta 2013, ko je v sklopu ljubljanskega maratona pritekel do naslova državnega prvaka v maratonu. Foto: Vid Ponikvar
Anton Kosmač je svojo športno kariero sklenil po olimpijskih igrah v Braziliji leta 2016. Tak je bil že vseskozi njegov načrt. “Enkrat moraš potegniti črto,” pravi. “Nisem imel nobenih ciljev več niti sponzorjev, za življenje pa je bilo treba zaslužiti.” K sreči je našel nov izziv, za katerega je zanimanje kazal že v otroštvu, formalno pa je izobrazbo pridobival na srednji lesarski šoli. Mizarstvo in restavriranje.
Nekdanjega maratonca, ki ima še vedno peti najboljši slovenski čas v tej kraljevski tekaški disciplini, smo obiskali v Rokodelskem centru domače in umetnostne obrti na Mestnem trgu v Škofji Loki, kjer bo v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine 2020 še do 24. oktobra na ogled nekaj njegovih kosov visokokakovostnega pohištva iz masivnega lesa.
Do 24. oktobra si lahko nekaj njegovih kosov pohištva iz masivnega lesa ogledate v Rokodelskem centru domače in umetnostne obrti na Mestnem trgu v Škofji Loki. Na fotografiji: Kosmač z zibelko, ki jo je izdelal za svojega prvorojenca Mateja. Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Kako to, da ste se po koncu športne kariere odločili ravno za mizarstvo? Je to družinska dediščina, ki prehaja iz roda v rod? Kje ste pridobili vsa znanja?
Družinska dediščina še ni, to bom videl čez 20 let, če se bosta sinova odločila za podoben korak (smeh, op. a.).
Osnov mizarstva sem se naučil v srednji lesarski šoli, mislim, da so nas kar dobro naučili, v lesnem podjetju, kjer sem bil zaposlen, preden sem se podal na samostojno pot, sem pridobil veliko znanja o delu na strojih, ročnih spretnosti pa sem se naučil sam.
Veliko sem se ukvarjal tudi z restavratorstvom. Z razdiranjem starih omar sem se zelo veliko naučil, videl sem, kako so jih včasih izdelovali … To znanje danes poskušam uporabiti v novih izdelkih.
Prihajam z velike kmetije in doma smo imeli ogromno starinskega izrezljanega pohištva. Že od malega me je zanimalo, kako so nastajali detajli, in ko sem končno ugotovil, kako se to dela, me je to povsem prevzelo.
Posel dobro teče, se da dobro živeti od oblikovanja masivnega lesa?
Se da, dela imam veliko, naročil je za pol leta naprej.
“Ko se je začela koronakriza, je bilo prvih 14 dni zatišje, takrat zaradi zaprtja trgovin tudi materiala ni bilo mogoče kupiti, potem pa sem kar naenkrat dobil še več naročil kot običajno.” Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Koronavirus torej ni pustil prehudih posledic?
Ravno obratno. Ko se je začela koronakriza, je bilo prvih 14 dni zatišje, takrat zaradi zaprtja trgovin tudi materiala ni bilo mogoče kupiti, potem pa sem kar naenkrat dobil še več naročil kot običajno.
Morda zato, ker so bili ljudje doma in so imeli več časa za razmislek o tem, kaj še potrebujejo.
Največ strank imam iz naše okolice, prihajajo pa iz vse Slovenije.
Kovačeva kobila, upam, da ni bosa?
Jo obuvam (smeh).
Trenutno nekaj vaših kosov pohištva iz masivnega leta razstavljate v rokodelskem centru v Škofja Loki. Kako to?
Pred kratkim sem se včlanil v sekcijo DUO (sekcija za domačo in umetnostno obrt, op. a.) in vsi člani razstavljajo v tem centru. Tako zdaj razstavljam svoje kose pohištva, ki že imajo lastnika. Moje stranke so bile tako prijazne, da so mi jih odstopile za razstavo.
Koliko ste lahko v času vašega najbolj intenzivnega ukvarjanja s tekom lahko živeli samo za šport?
Samo v obdobju pred olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru. Pred tem sem hodil v službo, nekaj malega pa sem zaslužil tudi s tekmami.
Med snežnim ljubljanskim maratonom leta 2012. Foto: Vid Ponikvar
Kaj pa konkurenca?
Kot jaz vem, so bili vsi profesionalni športniki, kar pomeni, da so se 100-odstotno posvečali samo športu.
Z maratonskim tekom ste se začeli ukvarjati šele leta 2010, pri 34 letih.
Res je, sem pa tekel že precej prej. Spomnim se, da sem že v petem razredu osnovne šole treniral tudi doma. V srednji šoli sem potem na tek nekoliko pozabil, potem pa, ko sem hodil v službo in sem imel sodelavca, ki je pogosto hodil na rekreativne teke, sem se še sam navdušil ter začel teči in tekmovati. Sprva sem zasedal mesta za njim, po treh mesecih treningov pa sem ga že krepko prehitel.
Prek Toneta Venclja sem nekako prišel do Romana Kejžarja (že 20 let rekorderja v maratonskem času, op. a.). Ko je bil še sam aktiven kot tekač, sva skupaj trenirala, bil sem njegov sparing partner, ko pa je zaključil kariero in sem se sam začel profesionalno ukvarjati s tekom, je postal moj trener.
Kosmač v družbi svojega trenerja Romana Kejžarja, ki je tudi po 20 letih še vedno lastnik slovenskega državnega rekorda v maratonu, Roberta Kotnika in Primoža Koberta pred EP na Portugalskem leta 2010. Foto: Vid Ponikvar
Mislite, da bo njegov rekord, ki je že 20 let slovenski rekord v maratonskem teku, ostal za vedno?
Še kar nekaj let gotovo. Vem, da je Primož napovedal, da ga bo presegel.Roman Kejžar ima še vedno najboljši slovenski maratonski čas. Pred 20 leti je v Torinu maraton pretekel v rekordnem času 2;11:50. Kosmač je lastnik petega slovenskega rezultata v maratonu. Leta 2011 je v Milanu maraton pretekel v času 2;16:23.
Kaj je to pomenilo, da ste se profesionalno ukvarjali s športom? Ste še vedno hodili v službo?
Da, do leta 2009 sem hodil v službo, delal sem v lesnem podjetju v Škofji Loki, popoldne pa sem se ukvarjal z obdelovanjem lesa.
So vam bile od nekdaj ljubše daljše razdalje?
Ne, to se je zgodilo postopoma. Sprva sem tekel na pet in šest kilometrov, če jih je bilo osem, se mi je to zdelo že ogromno.
Potem pa sem kar podaljševal … Tekel sem deset pa 15, 20 kilometrov. Potem sem treniral že dvakrat na dan … Najprej je bil en dolg in en kratek tek, potem sta bila že oba dolga in tako naprej (smeh).
Se spomnite svojega prvega maratona?
Da, zelo dobro. Bilo je leta 2007 v Ferrari v Italiji, kamor sem se odpravil na polmaraton. Spomnim se, da sem odtekel zelo dober čas, uro in pet minut, kar je bilo za obdobje, ko sem poleg treningov hodil tudi v službo, zelo dober čas.
Dva ali tri tedne pozneje je bil v Ferrari na sporedu še maraton, pa sem odtekel še 42 kilometrov. Mislim, da v 2 urah in 24 minutah. Pred štartom sem izjavil, da če mi tole uspe preteči, sem pa ne vem kaj (smeh) …
Bil sem povsem sproščen. To je bil moj daleč najbolj sproščen maraton, vsi drugi so bili precej bolj stresni, saj sem že vedel, kaj me čaka na koncu.
Kosmač v družbi Andreja Medveda in Sebastjana Zarnika kot zmagovalec Malega kraškega maratona 2014. Foto: Peter Kastelic/AZS
Ste kdaj odstopili?
Samo enkrat, pa še to zgolj zato, ker sem lovil normo za pomembno tekmovanje in ker sem videl, da mi je ne bo uspelo, sem raje odstopil in prihranil moči za naslednji poskus.
Leta 2016 ste se udeležili olimpijskih iger v Riu de Janeiru, zelo blizu pa ste bili tudi igram v Londonu štiri leta prej. Kaj vam je preprečilo uvrstitev na igre?
Za London smo se začeli pripravljati leta 2011, ko je bilo za menoj komaj leto dni profesionalnega teka. Takrat smo bili v igri za nastop na olimpijskem maratonu trije, poleg mene še Primož Kobe in Mitja Kosovelj.
Vsi smo dobro tekli, a takrat je Kobe odtekel svoj najboljši čas (2;14:50 v Linzu), dobro minuto bolje od mene in Kosovelja, in se uvrstil na igre.
Sam sem olimpijsko normo odtekel leta 2015, in sicer v Zagrebu, kjer sem maraton pretekel v času 2;16:48. Moj najboljši čas pa sega v leto 2011 v Milano, kjer sem tekel 2;16:23. To je bila takrat norma za olimpijske igre v Londonu.
Na olimpijskem maratonu v Riu de Janeiru leta 2016 je s časom 2;29:48 zasedel 117. mesto. Vlogo prvega favorita je s časom 2;08:44 upravičil Kenijec Eliud Kipchoge. Foto: Stanko Gruden, STA
Je bil z uvrstitvijo na olimpijske igre vaš glavni cilj dosežen ali ne?
Da, to je bil moj glavni cilj, seveda pa sem si želel čim bolje nastopiti. Star sem bil 39 let, malo je to tudi vplivalo na mojo psiho. Želel sem izvedeti, ali sem še vedno dober ali ne.
Kakšne spomine imate na olimpijske igre? Predvidevam, da se odprtja niste udeležili, saj je maraton vedno na sporedu povsem na koncu sporeda, ste pa najbrž bili prisotni na zaprtju iger.
Res je, bil sem na zaključku iger, tako da sem videl nekoliko spektakla, čeprav moram priznati, da mi to ne pomeni kaj dosti.
Morda bi bilo bolje, če bi bil na tribunah, tako pa smo športniki stali v koridorju, videli pa nismo skoraj nič.
Problem je bil, ker sem na olimpijske igre odpotoval poškodovan. Mislim, da sem si prav na tekmi v Zagrebu natrgal stegensko kito in imel kar nekaj težav.
Fizioterapevtka je rekla, da se takšna poškodba zdravi približno dve leti, sam pa tega časa seveda nisem imel. Pogosto sem masiral razbolen predel, težko sem tekel. V Riu sem tekel dve uri in 29 minut. Bile so težke razmere, zelo soparno, vlažno …
Kmalu po olimpijskih igrah v Braziliji je svojo športno pot zaključil in se povsem posvetil mizarstvu. Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Kdaj ste zaključili kariero?
Kmalu po olimpijskih igrah. Mislim, da sem se udeležil še ene tekme, potem pa sem zaključil. Nisem imel nobenih ciljev več niti sponzorjev, za življenje pa je bilo treba zaslužiti.
Sicer pa je bil to tudi moj načrt. Da tečem do olimpijskih iger in potem zaključim. Enkrat je treba potegniti črto. Po tem sem se stoodstotno posvetil mizarstvu in restavriranju.
Danes še tečete? Tečete s pametno uro ali po občutku?
Kolikor utegnem, še tečem, in vedno tečem brez ure.
Sta pa zdaj na prvem mestu družina in “tišlarija.” Imam dva sinova, Matej je star dve leti, zanj sem izdelal zibelko, ki jo lahko vidite na razstavi, Jakob pa ima pol leta. Žena je zaposlena na Biotehnični fakulteti v Domžalah. Delavnico imam v Hotavljah v Poljanski dolini, kjer sem živel včasih, z družino pa zdaj živimo v Zgornji Luši v Selški dolini.
Vam je pri novi karieri vaša prejšnja kakorkoli pomagala?
Da bi to občutil ne, morda pa tudi.
Na vašo športno pot opozarja tudi tekač v logotipu vašega podjetja.
Res je, ker je tek oz. šport predstavljal velik del mojega življenja, pa tudi zato, da se nekoliko razlikuje od drugih. Mizarji imajo običajno v logotipu stružnico (smeh).
Je pohištvo iz masivnega lesa v Sloveniji bolj nišna dejavnost ali ne?
Zdaj je zelo moderno vse, kar je izdelano iz iverke. Ljudje verjetno mislijo, da je to bistveno ceneje kot izdelki iz masivnega lesa. Pa ni res, bistvene razlike v ceni ni, v kakovosti pa vsekakor je. Pohištvo iz masivnega lesa je res za dolgo obdobje.
Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Kako ste sicer zadovoljni s svojo športno kariero? Ste dosegli svoje cilje?
Sem, zadovoljen sem, morda bi bil lahko rezultat na olimpijskih igrah boljši. Udeležil sem se vseh velikih tekmovanj, veliko sem potoval, treniral sem s Kenijci. Mislim, da sem lahko kar zelo zadovoljen.
Otrok v šport ne bom silil, naj se sama odločita. Tudi mene doma niso silili, naj ostanem na kmetiji, odločil sem se sam in s svojim delom sem zelo zadovoljen. Res lahko rečem, da je moj hobi moj poklic.
Ste si želeli ostati v športu, voditi tekaške skupine?
Če se ne bi našel v mizarstvu, verjetno bi. Tudi če bi se prej začel ukvarjati s športom, bi bilo verjetno drugače. Je pa res, da sem najbolj srečen, kadar lahko ustvarjam.
Pogovarjava se v obdobju, ko bi se, če bi bilo leto normalno leto, veliko tekačev pripravljalo na vrhunec tekaške sezone v Sloveniji, ljubljanski maraton. Tudi vi ste tam večkrat tekli, nekajkrat ste tudi zmagali in postali državni prvak, tako v maratonu kot njegovi polovički. Kako se spominjate ljubljanske tekme?
Ne spomnim se zmag, sem pa rad tekel v Ljubljani, mislim, da je bil maraton vedno zelo dobro organiziran, se mi pa nikoli ni zdelo prav, da so med tuje tekače razdelili ogromno denarja, med slovenske pa zgolj peščico. Zmagovalec je denimo dobil 30 tisoč evrov, Slovenec pa na primer 700 evrov. To se mi pa zdi kar prehuda razlika.
Z Robertom Kotnikom in Alešem Žontarjem na zmagovalnem odru ljubljanskega maratona leta 2013. Foto: Vid Ponikvar
V Italiji je bilo organizirano precej drugače, tudi domači zmagovalci so bili deležni kar visokih denarnih nagrad. Zato je bila tudi njihova motivacija za trening precej večja. Za priprave na maraton potrebuješ res veliko časa.
Sam že dolgo nisem tekel v Ljubljani, imam pa željo. A za kaj takega bi moral trenirati, na tekmo se moraš pripraviti, ne samo iti.
Pa bi, če bi se odločili za nastop, tekli na najdaljši razdalji?
Ne, največ 21, za 42 kilometrov se je treba temeljito pripraviti. Mislim, da je bilo maratonov v mojem življenju dovolj.